Подвесные унитазы - Интернет магазин
игры на дисках- гитара

zapis 14.2.2019 - OGLEDALO

Ogledalo  je eden izmed najbolj skrivnostnih starodavnih magičnih simbolov.  Prva ogledala, ki so omogočila človeku, da se je poistovetil s samim seboj, so bile luže in ribniki.   Tem refleksijam so ljudje v pradavnini  pripisovali magične lastnosti svojega dvojnika.

Najstarejša ogledala, ki so jih odkrili v arheoloških izkopavanjih, so iz obsidianov oz. vulkanskega stekla in segajo v čas 6000 let pred n.št. Približno 4000 let pred n.št. so v Mezopotamiji že izdelovali ogledala iz bakra, okoli leta 2000 pred n.št. pa so Kitajci pričeli izdelovati bronasta ogledala. V času rimskega cesarstva so ogledala  prekrivali ​​z zlatom in srebrom.  Prva steklena ogledala so se pojavila ob koncu 12. stoletja.  Imenovali so jih "volovsko oko". Izdelali so jih s tehniko steklopihaštva  iz majhnih steklenih bučk, napolnjenih  s svincem, antimonom in smolo.   Leta 1507 so na otoku Murano pri Benetkah prvi izdelali stekleno ogledalo  s srebrnim amalgamom in kositrom.  Ogledala, kot jih poznamo danes, je izumil nemški kemik Justus von Liebig leta 1835.  Z metodo kemične redukcije srebrovega nitrata je na steklo nanesel izredno tanko plast živega srebra.

Ogledalo deluje po principu t.i. dielektričnega substrata ( razmerje gostote električnega toka in jakosti električnega toka v snovi), ki je kot valovanje neviden.  Na substrat je nanešena tanka plast kovine, ki omogoča odboj žarkov, zato v zrcalu valovne dolžine naše oko lahko prepozna kot podobo v ogledalu. Lastnost na steklo nanešene kovine je,  da ima proste električne naboje. Ko na te naboje pade svetloba oz. deluje elektromagnetno valovanje, se v njih vzbudi električni tok v nasprotni fazi kot je vpadno valovanje. Takšen tok vzpostavi elektromagnetno polje, ki se od vpadnega polja razlikuje le po predznaku. Ker kovina ne prepušča svetlobe, se od zrcala žarki odbijejo z enako frekvenco in se umerijo nazaj tja, od koder so prišli. Vendar je slika v ogledalu drugačna: leva in desna stran sta  zamenjani, medtem ko je na fotografiji slika obraza identična resnični podobi. 

Tradicionalna ogledala so običajno izdelana iz dveh različnih  slojev: en sloj je iz niklja, živega srebra ali kositra, hrbtna stran pa je običajno pobarvana črno, da jo dodatno zatemni. Včasih med srebrom in črno barvo dodajo še bakren sloj zaradi zaščite sloja iz živega srebra, če se ogledalo poškoduje.

Medtem ko je ogledalo danes  predvsem kos interjerja in kozmetični pripomoček, je imelo v starih kulturah popolnoma drugačen pomen, simboliko in magijo. Ogledalo, ki sicer zrcali podobo vidnega sveta, ima tudi sposobnost prikazati tisto, kar se skriva za vidnim pojavom, pa tudi tisto, kar se je ali se bo zgodilo v nekem drugem času in kraju. Obenem je bilo v starodavnih tradicijah ogledalo tudi simbol človeške duše, karme ali usode , pa tudi  božanskega uma, ki ustvarja svet po svoji podobi. V tem smislu so  vesolje razlagali kot božje ogledalo, človek pa naj bi bil v to stvarjenje umeščen kot ogledalo vesolja. 

Ogledalo je bilo vedno povezano s človeškim umom oz. razmišljanjem. Čisto ogledalo je kot čisti um – resničnost lahko zrcali kot čisto, neizkrivljeno podobo. Medtem ko ima ogledalo sposobnost, da odraža zunanjo realnost vidnega sveta, imata človekova domišljija in  misel sposobnost, da ustvarjata svojo resničnost  po svoji lastni zamisli ali podobi.   Sposobnost vpogleda v (neko drugo) resničnost se danes še ohranja v okultizmu in šamanizmu, kjer je ogledalo pripomoček za prestopanje meja med svetovi in pridobivanje informacij iz t.i. vsezapisa. Pomen ogledala kot magijskega ali čarobnega pripomočka v preteklosti, pa je moč razbrati tudi iz mitov, legend in pravljic.

V starem Egiptu je Isis uporabljala čarobno ogledalo, ko je zbirala dele telesa Ozirisa, da bi ga oživila.  Ogledala, ki so jih našli v grobnicah, so bila verjetno povezana s preroškimi sposobnostmi pokojnih ali pa so služila kot pripomoček na potovanju v onostranstvo.

V Mezopotamiji je bila zlobna demonska boginja Lamashtu,  ki pošilja bolezni, ogroža nosečnice in ugrablja otroke, upodobljena s tremi starodavnimi atributi ženskosti, čarobnosti in časa: glavnikom, ogledalom in vretenom .

V stari Indiji ima je imelo ogledalo dva simbolna pomena:  zrcalilo je resnico, razsvetljeni um, iskrenost in čisto dušo; simboliziralo pa je tudi samsaro, resnični svet in iluzijo. V budizmu in hinduizmu je ogledalo simboliziralo iluzorno naravo sveta, ogledalo karme pa je bog mrtvih in podzemlja Yama uporabljal pri ocenjevanju duše pri vstopu v svet mrtvih.    

V taoizmu je zrcalo simboliziralo modrostni um in samouresničenje: ko človek razmišlja o svoji naravi, se zlo uniči, ko vidi v ogledalu svojo zastrašujočo podobo. Čuang Ce, kitajski filozof in utemeljitelj daoizma  iz 4. stol., je v svojem delu, ki se imenuje po njem  Čuang Ce, zapisal: "Modrostni um, ki je v mirovanju, postane ogledalo vesolja".    

V starodavni japonski religiji šinto  bronasto ogledalo velja za podobo božanskega sonca. Po mitskem izročilu je boginja sonca Amaterasu  poslala svojega vnuka Ninigija na zemljo in mu s seboj dala ogledalo rekoč: »Moj otrok, ko pogledaš v to sveto ogledalo, boš videl mene. To ogledalo bo moja duša, častil ga boš, kakor me častiš, ko stojim pred tabo."  V nekem drugem mitu je boginja  Amaterasu zaradi zla in pokvarjenosti na svetu sklenila, da bo odšla v jamo. Na Zemlji je zavladala tema in ljudje so boginjo, ki se ni in ni hotela vrniti na nebo, zmamili iz jame s prevaro: pred jamo so namestili veliko ogledalo, ki je odsevalo svetlobo podobno svetlobi boginje Amaterasu. Boginja je stopila iz jame, da bi si ogledala ta čudež. Izkazalo se je, da je to njen lastni odsev.   Od takrat je sveto ogledalo shranjeno v svetišču  Ise Naiku, ki je posvečeno boginji Amaterasu in je eno najbolj svetih mest na Japonskem. Ogledalo je narejeno iz brona in osmerolistnega lotosa, na njem pa je zapisano:  »Jaz sem, kar sem.« 

V japonski tradiciji je ogledalo tudi simbol odkrivanja samega sebe: po mitološkem zapisu je vrhovni bog  Izdanagi  svojim otrokom dal ogledalo in jim naročil, da se gledajo v njem vsako jutro in vsak večer tako dolgo, dokler se ne znebijo zlih misli in slabih čustev. Zrcalo je skupaj z mečem in jaspisom eno izmed treh svetih  atributov japonske imperialne moči.

V tibetanski tradiciji je simbol bleščečega ogledala skrivnost bivanja. Znano je, da tibetanski menihi v eni izmed tehnik za prepoznavanje samega sebe in odkrivanja svojih moči, sedem dni sedijo pred ogledalom in opazujejo svojo zrcalno podobo.  

Bronasta ogledala najdemo v etruščanskih grobnicah. Po eni izmed razlag naj bi  ogledalo osvetljevalo pot v deželo mrtvih, obstaja pa tudi teorija, da je  služilo za identifikacijo duše v drugem svetu. Tudi etruščanska boginja znanja je bila upodobljena z ogledalom, ploščo za pisanje in svinčnikom.

V antični Grčiji so ogledala omenjena v številnih mitih. Eden od njih   pripoveduje o Perzeju, ki je s pomočjo odseva v ščitu lahko odsekal glavo strašni pošasti Meduzi, ki je imela namesto las kače.

Iz Ovidovih Metamorfoz je znana ena od različic mita o Narcisu:   Narcis je bil zelo lep, a čustveno hladen mladenič. Zavrgel je ljubezen nimfe Eho, ki je od žalosti umrla, tako da je od nje ostal le odmev. Boginja ljubezni Afrodita je Narcisa kaznovala tako, da se je zaljubil v lastno podobo, ki jo je uzrl v vodnem izviru. Ker se mu je podoba v vodi izmikala, je od hrepenenja shiral in se nazadnje spremenil v rožo, ki se po njem imenuje narcisa.

 

Pri Rimljanih je ogledalo atribut   boginje ljubezni, lepote in ženskosti Venere. Svečeniki boginje Diane so svoje obrede ob polni luni opravljali ob jezeru, ki se je imenovalo  »Ogledalo Diane«.

V krščanstvu je ogledalo nosi simboliko  "Ogledala Boga", božja mati se včasih imenuje »Ogledalo pravičnosti« in je ponekod upodobljena z ogledalom v rokah.
V slovanski mitologiji je ogledalo simbol »druge resničnosti« in ima zato zelo močan pomen v magiji, pogosto pa tudi v vraževerju. Zlomljeno ogledalo je veljalo za slab znak in naj bi prinašalo sedem let nesreče  Ko je bil v hiši pokojnik, so ogledalo zakrili,  saj so verjeli, da se bo pokojnikova duša skozi ogledalo vračala v svet živih.  Zastiranje  ogledal je bilo v navadi  tudi ob drugih priložnostih, ko so bili ljudje ogroženi.  Prepovedano je bilo tudi gledati v ogledalo ponoči ali med nevihto. Posebno nevarnost je ogledalo predstavljalo  v trenutkih rojstva in smrti, ko so duše prestopale meje med svetovi. Med porodom in ob smrti so zato vsa ogledala v hiši prekrili.   Prav tako je bilo ženskam prepovedano gledati v ogledalo med menstruacijo, v času nosečnosti in po porodu. Otroku je bilo prepovedano gledati  v ogledalo do enega leta starosti, ker bi ga sicer to prestrašilo.    Toda kljub vsem strahovom je bilo ogledalo tudi močna čarobna zaščita, pogosto pa se je uporabljalo tudi za prerokovanje.  

O ogledalu se je ohranilo tudi precej vraževerja. Če na primer odidemo od doma in nekaj pozabimo, pa se zato vrnemo, je potrebno vedno pogledati v ogledalo, kar ponovno vzpostavi zaščito in harmonijo, ki je bila porušena zaradi nepredvidene vrnitve.

Ponekod še vedno verjamejo,  da ogledalo v sebi hrani vse informacije o ljudeh, ki so se gledali v to ogledalo, pa tudi o vseh dogodkih, ki so se v njem zrcalili.  Če so bili to slabi dogodki, naj bi takšno ogledalo prinašalo nesrečo in žalost. Pravijo tudi, da v starih ogledalih živijo duše vseh tistih, ki so se kdaj pogledali v to ogledalo. 

Še danes je v navadi, da ogledalo pokrijejo, če je v hiši nekdo zelo bolan in takrat, ko umre. Ko pa človek okreva, se ogledala skrbno operejo z vodo, ki je bila na soncu.  Zakaj ljudje pravzaprav to počnejo? Menijo, da zrcala prejemajo energijo bolne osebe in lahko delujejo na energijsko polje zdravih ljudi, zlasti sorodnikov, ter tako izzovejo resne bolezni  oz. negativno vplivajo na psiho in zdravje nasploh. 

Vendar pa je od nekdaj znano, da ogledalo lahko bolezen tudi odžene. Paracelsus je na primer svoje paciente zdravil tudi z ogledali: postavil jih je pred ogledalo tako, da so vso pozornost usmerili v svojega »popolnoma zdravega dvojnika«. 

Danes ogledalo uspešno uporabljajo tudi v uradni medicini za zdravljenje kompleksnega bolečinskega sindroma. Lastnost ogledala je namreč, da zamenja levo in desno stran. Ko  pacient, ki ima na primer bolečine v desni roki,  v ogledalu opazuje svojo zdravo levo roko v gibanju, je leva roka v zrcalu videti kot desna roka in ko jo bolnik opazuje,  bolečina v njegovi desni roki izgine.  Znanstveniki so ta učinek ogledala na zdravljenje razložili z dejstvom ,  da  človekovo videnje svoje lastne podobe v ogledalu vpliva na počutje in zdravje oz. na biokemijske procese v telesu. Ogledalo  nam omogoča, da gledamo na sebe od zunaj kot na svojega dvojnika, ki ga vidimo drugače kot če se gledamo »od znotraj« - torej brez zrcalne slike.  Tehnika z ogledalom se je izkazala kot koristna tudi pri ljudeh, ki imajo težave s socializacijo, neuravnoteženimi čustvi, depresijo itd.  

Ogledalo nam lahko pokaže celo več kot smo sposobni ali pripravljeni videti, če se le dovolj dolgo in pozorno opazujemo. Pogosto svojo pravo podobo ali obnašanje jasno vidimo šele takrat, ko nam nekdo »postavi ogledalo« oz. nam s svojim neprimernim dejanjem zrcali naše lastno neprimerno dejanje ali obnašanje.

Četudi razumemo fiziko in magijo,  ogledalo še vedno ostajajo eden najbolj skrivnostnih predmetov. Zjutraj vstanemo in najprej pogledamo svojega dvojnika v ogledalu, preden gremo spat se znova pogledamo v ogledalo, ne da bi pomislili, da se v ogledalo  skriva morda eden najmočnejših magičnih virov.  Ogledalo namreč lahko uporabljamo tudi za pomoč pri zdravljenju in ustvarjanju življenja po svojem lastnem načrtu. Pri tem je pomembno upoštevati fizikalni zakon, da ogledalo zrcali našo podobo, tudi našo dušo in naše misli. Če so pri tem, ko se opazujemo v ogledalu, naše misli polne skrbi, jeze, sovraštva in vseh mogočih slabih čustev, nam bo ogledalo prav takšno informacijo kot jo naše energijsko polje oddaja, vrnilo nazaj in s tem še okrepilo naše energijsko polje z negativnim zapisom. Pri opazovanju v ogledalu morajo biti naše misli jasne in pozitivne,  naša duša pa radostna in čista.   Zelo enostavna tehnika, ki v nekaj minutah dvigne razpoloženje, je tehnika gledanja svoje podobe z nasmehom Mone Lize. Poteze obraze se popolnoma spremenijo, telo se sprosti, razpoloženje pa postane vedro in optimistično, naš dvojnik v ogledalu pa izžareva lepoto in milino.

S pomočjo ogledala lahko dosežemo čudeže – kar ni nobena magija, ampak zavestno vodenje svojega uma in uporaba moči misli. Pravljice, ki govorijo o čarobnih in skrivnostnih ogledalih, pravzaprav odražajo neko drugo resničnost, ki jo naš omejeni uma prepozna kot zrcalno sliko z značilnim nasprotnim zrcaljenjem resničnosti sveta in človeka, ki stoji pred ogledalom. V ogledalu in verjetno tudi za ogledalom je lahko vse drugače.     Alice v knjigi »Alice v čudežni deželi« (("Alice through the Looking-Glass”, 1865) avtorja Lewisa Carrolla, vstopi skozi ogledalo v nek vzporedni svet, kjer je vse drugače kot na tej strani ogledala. Tudi naša lastna podoba, ki jo vidimo v ogledalu, je na nek način nasprotna naši resnični podobi: leva stran našega obraza postane v ogledalu desna. Angleški pisatelj Lewis Carroll (1832-198) je bil tudi matematik in filozof. Tudi v nadaljevanju knjige iz leta 1865, v knjigi z naslovom   "Through the Looking-Glass" iz leta 1871, skozi otroško fikcijo razlaga teorijo zrcala: ogledalo omogoča vstop v fantastičen svet, kjer je vse drugače, obrnjeno, tudi logika – hoja stran od nečesa nas na primer pripelje do cilja.  Ogledalo tako človeku omogoča spreminjanje resničnosti – ker jo spreminja sámo ogledalo, kar pa človeku daje možnost, da meje svoje zavesti razširi in sprejme kot resnično tudi tisto resničnost, ki mu jo zrcali ogledalo. Ob tem pa nam pravljice sporočajo kakšno moč ima lahko  ogledalo  - kot npr. v pravljici Hansa Cristiana Andersena Snežna kraljica, ali pa v Sneguljčici bratov Grimm.

Gledanje svoje podobe v ogledalu naj ne bo namenjeno le urejanju zunanjosti, ampak naj postane tudi obred  krepitve duha in notranje moči. Obstajajo ogledala, ki so namenjena prav globljemu  prepoznavanju resničnosti in popravljanju napak – ne kozmetičnih, ampak tistih, ki se odražajo kot bolezen, značajske napake ali preprosto nezadovoljstvo s svojim življenjem ali usodo. Ogledalo v ovitku iz brezovega lubja ima na notranji strani napis »Sem najlepša«. Ne gre za prevzetnost kot v pravljici o Sneguljčici, gre za energijsko delovanje na stanje duha in posledično tudi na stanje in videz telesa. Skorja breze ima pri tem posebno vlogo, ki jo izraža že njeno ime: slovansko ime breza izvira iz praslovanskega imena   *berza, kar prihaja verjetno od praindoevropskega *bherg’os iz korena *bhereg  in pomeni 'svetetiti se, blesteti'. Bela breza je poetični simbol ženske, lirična podoba pomladi,  simbol svetlobe in čistosti pri Slovanih, baltskih narodih, Germanih in ugrofinskih ljudstvih.   V arheoloških najdbah na področju Rusije je mnogo brezovih zvitkov, saj je med ljudstvom veljal običaj, da so prošnje svojim bogovom in dobrim duhovom pisali na brezovo skorjo in jih pritrjevali na drevo.    Breza je drevo, posvečeno boginjam lepote, sveti in blesti se v svoji čisti lepoti in uokvirja ogledalo, ki ima sposobnost zrcaliti podobo  lepote v našo zavest in življenje.

 

Maria Ana Kolman

Гантели и штанги. Купить гантели и штанги
Детские спортивные костюмы