Подвесные унитазы - Интернет магазин
игры на дисках- гитара

MESTA MOČI NA ALTAJU-2

2.del: PLATO UKOK

Skrivnostni kraji že od nekdaj privabljajo ljudi. Mesta moči, ki jih je ustvarila narava in kjer je moč zaznati posebno blagodejne energije, so bila v preteklosti tudi obredna ali ritualna mesta, kar se pogosto odraža tudi v poimenovanju.  Eno takih mest je tudi Plato Ukok, ki ga Altajci imenujejo »Vrata v nebo« in »Nebesni pašniki« pri čemer ima ime nebesni pomen področja, kjer  se stikata zemeljski in nebesni svet. Morda je sakralni pomen Platoja Ukok povezan prav z dejstvom, da je to izjemno močno energijsko mesto, kjer človek lahko vzpostavi povezavo z energijami Neba.

Plato Ukok

Plato Ukok

Plato Ukok nekateri imenujejo tudi Altajski Tibet. Prav tu naj bi bila vrata v legendarno Šambalo. Ufologi navajajo, da naj bi tu pristajala neznana vesoljska plovila, stare altajske legende pa pripovedujejo o neznanih zračnih plovilih in nezemljanih oz. sinovih Neba, ki naj bi prihajali na Zemljo prav na Ukoku. 

  

Ime Ukok v mongolščini pomeni visoka gorska planota. Plato Ukok je obsežno visokogorsko področje na jugu Republike Altaj, ki meji na Mongolijo, Kazahstan in Kitajsko. Višina planote je od 2200 do 2500m, obdajajo pa jo z večnim snegom in ledom pokrite gore.

 

Prvi zapisi o Ukoku segajo v čas t.i. Čugučakskega dogovora leta 1864, s katerim je bila določena meja med Rusijo in Kitajsko. Med prvimi raziskovalci  platoja Ukok je bil profesor Tomske univerze, botanik in geograf Vasilij Vasiljevič Sapožnikov (1861-1924).  Sapožnikova je na Plato Ukok vodil praded mojega prijatelja Arkadija iz Kučerle. Na Ukoku je Sapožnikov, očaran nad lepoto in mirom, opravil natančne raziskave fizikalno-geografskih in etno-demografskih značilnosti tega področja, podrobno pa je raziskal tudi rastlinstvo in  botanično enciklopedijo dopolnil z nekaj do tedaj nepoznanimi vrstami rastlin, ki so dobile ime po njem: divja vrsta zelene   Saposhnikovia divaricata   in Saposhnikovia seseloides, ki sta v kitajski medicini poznani kot izjemno močna antioksidanta.

Taban-Bagdo-Ula Sapožnikov leta 1905 v dolini Reke Ak Alaha na Ukoku

Ko je raziskoval ledenike gorskega masiva Taban-Bagdo-Ula, je teh pet svetih gora tudi poimenoval: Kijtin (altajsko Hladni, mongolsko Hajramdal), Beli šotor, Snežna cerkev, Pjotr Petrovič (po velikem ruskem geografu) in Lepotica. Čez plato Ukok je v preteklosti vodila karavanska pot, po kateri je potekala trgovina, preseljevanje narodov in po kateri je svojo mogočno vojsko vodil tudi Džingiskan. Prav na Ukoku naj bi nad 4356 m visoko goro Hajramdal, kot Mongoli imenujejo svojo najvišjo goro, Džingiskan zagledal svetlobni nimb, žarečo svetlobo, ki naj bi bila po starodavnem verovanju znak prisotnosti bogov. Gorskemu masivu naj bi prav on dal ime  Taban-Bagdo-Ula, kar v prevodu pomeni »Pet svetih vrhov«.  

V svoj dnevnik je Sapožnikov 5.julija 1905 pod masivom Taban-Bagdo-Ula zapisal:

»Nerad pišem o svojem razpoloženju, pa vendar si zdaj dovolim zabeležiti, da so takšni dnevi, napolnjeni s trdim delom, ki jih spremljajo nova odkritja, prav posebno doživetje. Kljub izjemni telesni utrujenosti, nekje globoko v notranjosti zaznavam nepopisno radost bivanja in raziskovanja«.   

Leta 1993 je doktorica znanosti, arheologinja Natalija Polosmak iz Novosibirska na platoju Ukok pri izkopavanjih grobišč ali kurganov v Ak-Alahu odkrila krsto iz macesnovine, zabito z bronastimi žeblji. V krsti je v ledu ležala mumija mlade ženske, ki so jo kasneje imenovali Altajska princesa, princesa Ukoka, Ak Kadin (Bela gospa), Очы-балa. Raziskave so pokazale, da najdba sega v čas od 5. do 8.stol. pred n.št. v t.i. paziriksko kulturo Altaja. Po mitohondrialnih analizah DNK naj bi mumificirana 25 letna ženska pripadala arijski ali indoarijski rasi Skitov, ki so živeli na področju Altaja in Osrednje Azije. Skiti so bili prvič omenjeni okrog leta 670 pr.n.št. v Analih asirskega vladarja Asarhadona kot velika nevarnost za severna ozemlja njegovega kraljestva. Grški zgodovinar Herodot navaja, da je perzijski kralj Darej I. med leti 514 in 512 pr.n.št. organiziral pohod proti Skitom, vendar je svojo vojsko umaknil pred premočno in dobro organizirano skitsko vojsko. V času vladarja Ateasa so se Skiti spopadli tudi s Filipom II. Makedonskim. Ateas je bil v tej bitki ubit, po tem pa Skiti skrivnostno izginejo iz evroazijske zgodovine.

Skiti so za seboj pustili tisoče kurganov (grobnih gomil) z izjemnim okrasjem, večinoma narejenim iz zlata. Ruski car Peter Veliki je leta 1715 izdal ukaz o izkopavanjih kurganov in danes si lahko te izjemne najdbe ogledamo v muzejih po Rusiji, najlepši primerki pa so v Ermitažu v Sankt Peterburgu.

V večini grobnic ali kurganov so poleg dragocenih predmetov našli mumificirana in zamrznjena trupla. Razlog, da se je le nekaj metrov pod zemljo ohranil led, sta dve kamnini – magnetit in kremen, s katerima so kurgani prekriti, kar naj bi zaradi posebnega delovanja kristalne mreže omogočilo obstojnost ledu.

Kurgan Altajske princese

Kurgan Altajske princese

V kurganu princese z Ukoka so bili ostanki šestih žrtvenih konj z dragocenim okrasjem, kar je znak pomembnosti pokopane osebe. O visokem družbenem položaju mumificirane ženske pričajo tudi njena oblačila: bluza iz kitajske svile, ki je bila takrat cenjena kot zlato, volneno krilo in krznen plašč. Na obriti glavi je imela nenavadno, 90 cm visoko lasuljo iz konjske grive.

Sodobne raziskave mumije so pokazale, da mlada ženska ni bila pokopana takoj po smrti, ampak šele čez nekaj mesecev in da je bilo telo balzamirano z mešanico olj, smol, živega srebra in voska. Verjetno je bil razlog za to obredni oz. ritualni. Altajska princesa ima na levi roki tetovirano podobo nenavadne živali, ki je kombinacija jelena, grifona (mitološki krilati lev) in kozoroga.

Pri starodavnih ljudstvih tetovaža ni bila le okraševanje, vsak znak na telesu je imel svoj pomen. Glavni simboli so se običajno tetovirali na rame kot znak pripadnosti določenemu ljudstvu in neke vrste "potni list".  

 

Altajski šamani so prepričani, da ženska ni bila princesa, ampak pramati Altajcev, katere naloga je tudi zaščita naroda pred zlimi duhovi iz spodnjega sveta. Njeno zgodnjo smrt, ki jo znanstveniki po analizi tkiv povezujejo z rakom dojke v 4. stadiju, pa altajski šamani razumejo kot prestop izbranke v spodnji svet, kjer je imela vlogo čuvajke praga med svetom živih in svetom mrtvih. Zato si altajski šamani v zadnjih letih močno prizadevajo, da bi princeso vrnili na Ukok. Svojo zahtevo utemeljujejo z dejstvom, da se je zlo po svetu tako zelo razširilo prav zato, ker je prag med spodnjim svetom, kjer je domovanje zla, in svetom v katerem živimo, nevarovan.

 

 O  izvoru Altajske princese še vedno potekajo ugibanja. Analize DNK so namreč dokazale le, da altajska princesa zagotovo ni pripadala plemenom, ki so takrat živela na področju Ukoka. Teorij o njenem izvoru je mnogo,  nekatere med njimi govorijo o njenem nezemeljskem izvoru.

 

Altajsko princeso povezujejo z legendo, ki pripoveduje o deklici, ki je kot otrok ostala brez staršev. Njen oče je bil sam bog, mati pa Altajka. Oče se je kmalu po rojstvu deklice vrnil na svoj planet. Deklico je pred tem tetoviral s skrivnostno poslikavo, ki bi ji ob svojem času dala pravico vladavine in predala zemljanom sporočilo bogov o skrivnostih vesolja. Hčeri je predal tudi magični kristal. Mati je od žalosti zaradi ločitve umrla. Vzgojo otroka je prevzel modri starešina enega izmed plemen in deklici predal sakralna znanja. Deklica je imela dar videnja v preteklost in prihodnost, razumela je govorico živali, s polaganjem rok je odpravila bolečino, znala je zaustaviti krvavitve. Ljudem je prinesla mnogo znanja, ko pa je prišel določen čas, se je odločila, da  bo odšla na daljni planet k svojemu očetu. Popila je napitek iz posebnih zelišč, ki jo je globoko uspaval. Pred odhodom je kristal predala  šamanu, svojemu ljudstvu pa zapovedala, da upoštevajo »pečat prepovedi« na njenem grobu vse do takrat, ko bodo ljudje sposobno razumeti skrivnosti vesolja, ki je kot sporočilo človeštvu kodirano na njenem tatuju. »Pečat prepovedi« je glasil: »Vaše življenje se bo spremenilo, če se dotaknete tega groba. Odgovorni ste za nadaljnje življenje planeta, če boste sporočilo odprli prej, preden bo napočil pravi čas. Ne dotikajte se nečesa, kar še ne znate razumeti in uporabiti. Veliko težav si boste nakopali. Počakajte na poslance z vesolja. Ne trudite se, da bi vse razumeli sami – vaš um še ni pripravljen, da bi dosegel  kozmično zavest.«

 

Po eni izmed  teorij pa naj bi bila Altajska princesa potomka  »denisovcev« ali vrste, ki so ji v etimološki terminologiji dali ime »altajski človek«.  Leta 2009 so v Denisovski jami v dolini reke Anuj  namreč med drugim našli členek palca deklice in kočnik mladega fanta. Najdbo so proučevali na Inštitutu M.Plancka v Leipzigu in analiza je pokazala,  da gre za pripadnika nepoznane človeške rase. Ruski, ameriški in kanadski strokovnjaki raziskujejo, ali gre za novo vrsto ali podvrsto človeštva, ki se je milijone let nazaj odcepila od poznane evolucijske poti in šla svojo lastno pot razvoja.  Geni »denisovca« niso bili najdeni v nobeni sodobni človeški rasi, razen pri Malezijcih, katerih predniki so očitno prišli s področij Vzhodne Azije. Odkritje seveda ruši stereotipe o evoluciji človeške vrste in predpostavlja,  da so pred 50.000 leti v zahodnem delu Evrazije živeli neandertalci, v vzhodnem pa denisovci. Odgovori na vprašanja o tem ali sta bili obe veji povezani in kaj je bil razlog izginotja denisovcev seveda še nimajo odgovora.

Teorije o izvoru in preseljevanju narodov iz zibelke civilizacije na Altaju so zelo blizu mitom in legendam, ki pogosto kažejo pot znanstvenim raziskavam, včasih pa znanost zavedejo v brezplodna ugibanja. Mitološke razlage obveljajo predvsem takrat, ko z nobeno znanstveno disciplino ni moč  najti verodostojnih podatkov o izvoru ljudstva, ki se je v zgodovini asimiliralo ali pa je za njim izginila vsaka sled. Takrat mitologija najde  izvor ljudstva v prišlekih iz vesolja, med bogovi ali pa kar v svetu živali. Tako je na primer mitološka pramati Rimljanov in tudi Altajcev volkulja.

Legenda o sinji volčici pripoveduje, da je na Altaju živelo ljudstvo Ašina. Njihovo srečno življenje  je jezilo sosednjega vladarja. Zbral je svojo vojsko, napadel Ašine in pobil ves rod. Poboj je preživel le desetletni deček, kateremu so krvoločni sovražniki odsekali roke in noge in ga vrgli v močvirje, prepričani, da bo tam izkrvavel in umrl. 

 Pred umirajočim dečkom pa se pojavila sinja volkulja, ovohala dečka, naredila okrog njega krog in izginila v goščavi. Kmalu se je vrnila s čudodelnim zdravilnim zeliščem v gobcu. Volčica je dečka pozdravila in ga hranila z mesom divjih živali. Do hana pa je čez čas prišel glas, da je deček živ. Vznemirjen, da je priča njegovega zlobnega dejanja živa, je znova poslal svojo vojsko. Nepojasnjeno je, kaj se je zgodilo z dečkom. Volčica pa se je rešila in se čez nekaj časa pojavila v altajskih gorah. V gorah je bila podzemska jama, v njej pa ravnica porasla z gosto travo. Okrog jame so se dvigale visoke gore. Tu se je volčica skrila in rodila deset sinov, ki so ustvarili vsak svoj rod. Eden izmed sinov volčice je nosil prejšnje rodovno ime Ašina. V spomin na čudežno rojstvo je Ašina naredil znamenja, okrašena z volčjo glavo.
 Minila so leta in potomci dečka in sinje volčice so se razselili po Aziji.  
 Ime Ašina pomeni plemeniti volk. Potomci rodu Ašina so se poselili po Altaju, se pomešali s sosednjimi narodi in se imenovali Tjurki, kar pomeni, močni, krepki, srčni ljudje. Ko se je rod močno razširil, je prišel sinji volk in Tjurke povedel na pohod na zahod, kjer so ustvarili velik imperij. 

Najdba mumije Altajske princese je l.1993 je s svojimi senzacionalističnimi objavami Plato Ukok naredila precej slaven, pa tudi zanimiv za raziskovalce, ki so ugotovili, da so tam tudi druge skrivnosti. Na Platoju Ukok je 1500 arheoloških spomenikov: kurgani zgodnje afanasejevske kulture, stari tjurski mengirji, ritualne stele, kamniti skladi, balvani, petroglifi, grobnice pazirikske kulture, skalni zapisi v jenisejski pisavi… .

 

Nepojasnjeni še danes ostajajo skrivnostni geoglifi, ki so vidni z zraka in katerih starost in namen sta predmet ugibanj. Ufologi jih razlagajo kot kozmodrome, meritve elektromagnetnega polja na tem področju pa dopuščajo domnevo, da gre za mesta moči, kjer obstaja možnost prestopanja meja v prostoru in času. Altajske geoglife je leta 2004 odkril doktor filozofskih znanosti Igor Ivanov, ki je mnogo let raziskoval Ukok. Znanstvene raziskave, ki jih je vodil doktor fizikalno matematičnih znanosti, akademik Ruske akademije naravoslovnih znanosti Leonid Vasiljevič, so poskušale razložiti nastanek in namen teh geoglifov, vendar je vse ostalo le pri ugibanjih in hipotezah.

 Bogate najdbe v grobnicah pa so postale tudi vir mnogih legend, ki zgodovinska dejstva opisujejo kot mitološko resničnost.  Dragocen vir informacij o življenju ljudstev, ki so skozi zgodovino izginila, so zapisi grškega zgodovinarja Herodota, iz katerih je moč sklepati, da so bile najdbe iz skitskih kurganov znane že v antiki.   Herodot piše, da so pomembne ljudi Skiti vedno balzamirali, voditelje sovražnikov so skalpirali, kar naj bi jim vzelo moč v prihodnjem življenju, opisuje tudi obredno dimljenje s konopljo, katere semena, shranjena v posebnih mošnjičkih, so našli v večini kurganov.  V svojih zapisih omenja tudi, da so bili v kurganih najdeni  usnjeni mošnjički, v katerih so bili shranjeni  nohti in lasje, ter ob tem domneva, da so Skiti  svoje lase in nohte skrbno čuvali »kot koščke domovanja svoje duše«.

 Izjemna arheološka najdišča z dragocenimi najdbami so postala predmet zanimanja ruskih in tujih arheologov, vendar je zaradi zaščite naravne in kulturne dediščine Plato Ukok pod zaščito Unesca uspel ohraniti svojo misteriozno prvinskost. Altajci so v namen zaščite svetega značaja Platoja Ukok uspeli doseči prepoved vseh izkopavanj. Seveda je prepoved prišla prepozno. Na letošnjem potovanju po Ukoku sem si ogledala več kot 100 kurganov, med katerimi je menda le eden nerazkopan. Nedotaknjeno ostaja le tisto, kar človek v svojem pohlepu ne more odnesti, pa tudi tisto, kar je ljudem, ki prihajajo na Ukok s slabimi nameni nedostopno in nevidno.  Za to na Ukoku poskrbijo energije. Ljudem, ki na te nebesne pašnike, pokliče notranji glas, pa da Ukok neprecenljivo darilo: telesu zdravje, duši mir, duhu pa zavedanje povezanosti z zgornjim svetom, ki se zdi tam na Ukoku tako zelo blizu.

Vrata v Šambalo na Ukoku

Maria Ana Kolman, 14.8.2018

Гантели и штанги. Купить гантели и штанги
Детские спортивные костюмы