Подвесные унитазы - Интернет магазин
игры на дисках- гитара

MESTA MOČI NA ALTAJU-1

1.del: BELUHA

Mesta na Zemlji, kjer sila (moč)  v pričakovanju svojega časa dremlje kot nakopičena energija, Rusi imenujejo mesta sile ali mesta moči.  Gre za področja z visokim energijskim  potencialom, ki ga ustvarja kristalna mreža kamnin in potencira kozmična energija, ki naj bi na teh mestih po nekakšnih »komunikacijskih poteh« pritekala na Zemljo.  Miti in legende  ta področja opisujejo kot  prebivališča bogov in duhov, okultna znanja pa kot skrivnostno Šambalo. Iz izkustva ljudi pa obstajajo zapisi in pričevanja o ozdravitvah, nadčutnih zaznavah, uvidih karmičnih vzorcev, rešitvah osebnih problemov, občutenju življenjske radosti, ljubezni, odkritju svojih neslutenih sposobnosti in tudi o vzpostavitvi močne povezave s kozmičnimi energijami.

Mnoga mesta moči se nahajajo na jugu Sibirije, na Altaju.  Tja me je pred mnogimi leti pripeljalo moje iskanje Šambale. Ob ugibanjih znanosti in ezoterike o resničnem obstoju Šambale je iz obsežne literature od starodavnih zapisov do sodobnih študij vse bolj verjetno, da Šambala obstaja tudi v geografskem smislu. Pot v Šambalo ni označena na zemljevidih, poznajo jo izbranci, razkrivajo jo starodavni miti in legende, jamske poslikave in slike mnogih slikarjev, vse pogosteje pa njen obstoj dokazuje tudi sodobna znanost. Zgodovinska pričevanja o obstoju Šambale so polna mistike, ki naš racionalni um težko prepriča v obstoj nečesa, za kar nam ne more ponuditi niti dokazov niti izkušnje. Pa vendar: ko to mistiko umestimo v določen čas in kraj, ko nam znanost postreže s stvarnimi dokazi o posebnih energijah, sestavi tal in pojavih, ki so razložljivi s fiziko, geologijo, astronomijo in nenazadnje tudi s kvantno fiziko, postane obstoj Šambale zelo verjeten in  tistim, ki razumejo njen pomen in svojo lastno življenjsko vlogo, pot do tja odprta.  

Takšna področja na Altaju že desetletja proučuje doktor meteorologije, geologije in mineralogije Aleksej Nikolajevič Dmitrijev, ki je l.2005 pozornost znanstvenikov pritegnil z ugotovitvami  o veliki verjetnosti skorajšnje zamenjave zemeljskih magnetnih polov in trditvijo, da se severni magnetni pol premika stran od Severne Amerike in bo v bližnji prihodnosti končal v Sibiriji. V enem svojih odmevnih intervjujev je Dmitrijev izjavil:

»V preteklosti se je premik polov dogajal s hitrostjo  3-4 cm letno, nato leta 2000  24 km in leta 2001 že 51 km na leto.   Če se bo to nadaljevalo, bomo verjetno zelo kmalu doživeli preobrat magnetnih polov in se soočili z novimi pojavi in življenjskimi pogoji. Zato moramo biti vedno bolj povezani z naravo, saj bo naša sposobnost prilagoditve odvisna od našega biološkega in duševnega stanja.«

Dr. Dmitrijev je pri meritvah elektromagnetnih polj na določenih področjih Altaja opazil, da so  močno občutljiva na dogajanja na Soncu. Ta senzibilnost ima za posledico izjemen dotok kozmične energije in tudi aktiviranje močnih zemeljskih energij. Domneva, da je Zemlja prav pod Beluho na Altaju s popkovnico povezana s Kozmosom, se z razumevanjem fizikalnih zemeljskih in astronomskih pojavov zdi celo zelo verjetna. Gre za možnost  komuniciranja s Kozmosom, prestopanja v času in prostoru, kar je kot možnost znanstveno dokazal in uporabljal tudi Nikola Tesla.  Na Zemlji je kar nekaj področij, kjer ima elektromagnetno polje Zemlje že samo po sebi takšne frekvence kot so jih na primer želeli doseči v ponesrečenem philadelphijskem poskusu in dejstvo je, da tam lahko prihaja do spontanega prestopanja meja v prostoru in času.

Moj prijatelj Arkadij Petrovič Sajlankin iz Kučerle, zadnje vasi ob poti, ki vodi proti Beluhi, veterinar in konjevodec, mi je povedal, da je v vasi pred leti umrl človek, ki je bil v Šambali. Nekoč se je na lovu pred neurjem zatekel v neko votlino in tam prenočil. Ko se je prebudil, se je napotil domov. Med potjo je razmišljal o nenavadnih sanjah, ki jih je imel v tisti votlini. Le dan hoje je bilo do njegovega doma, doma pa je bilo vse drugače kot pred nekaj dnevi, ko je odšel na lov. Njegova žena je medtem umrla, otroci so odrasli in pred njegovo hišo so se igrali vnuki. On pa je bil prav takšen kot takrat, ko je odšel na lov. Teh nekaj dni je bilo v resnici več kot 30 let, le njemu se je tam v tisti votlini čas ustavil.

Arkadij in jaz pod Beluho

Dr.A.N.Dmitrijev je t.i. mesta moči na Altaju pričel raziskovati, ko je kot strokovnjak za meteorologijo proučeval nastanek in smer gibanja neurij z močnimi bliski in strelami. Ugotovil je, da imajo te vremenske ujme natančno določeno pot in potekajo na Altaju na področju geofizikalnih con anomalnih dogajanj, ki so obenem področja razlomov zemeljske skorje.

Nadaljnje raziskave so pokazale, da so na teh področjih izjemno pogosti tudi pojavi t.i.luminiscence, zlasti v času močnih dogajanj na Soncu. Luminiscenca je fizikalni pojav, pri katerem snov seva svetlobo, ki jo fiziki imenujejo   'hladna svetloba'.  Gre za  

fotonsko naravno svetlobo oz. kvante energije svetlobe ali drugih elektromagnetnih valov, fotoelektrični pojav ali fotoefekt kot fizikalni pojav, ki ga je matematično dokazal že Albert Einstein leta 1905 v članku »O nekem hevrističnem stališču, ki zadeva nastanek in spremembo svetlobe« (v izvirniku »Über einen die Erzeugung und Verwandlung des Lichtes betreffenden heuristischen Gesichtspunkt«) na podlagi dela Maxa Plancka s področja kvantne mehanike.

Nenavadne oblike svetlobe se na teh področjih pojavljajo kot svetlobni krogi, trakovi, siji ali aure nad rekami, jezeri, gorami ali tisočletnimi cedrami.  Pogost je tudi pojav neznanih svetlobnih plovil,  kar je bil že v času Sovjetske zveze povod za številne  raziskave ufologov, ki so pojav neznanih letečih predmetov, svetlobnih krogel in drugih anomalij povezali s spremembami v geomagnetnem polju Zemlje, pa vendar dopustili tudi verjetnost resničnega obstoja vesoljskih plovil.  Na platoju Ukok in v dolini Jarlu pod Beluho naj bi bil po eni izmed hipotez celo poligon za pristajanje plovil iz vesolja.  Arheološke najdbe na Ukoku – skitski kurgani, megaliti, kamnita obeležja, ki so služila kot observatoriji, in najdbe v grobnicah, zaradi svojega nerazložljivega pomena morda res dopuščajo verjetnost, da je bilo to mesto namenjeno svečenikom in vrhnjemu sloju za prestopanja v druge svetove, obenem pa tudi nezemljanom, ki naj bi prav tu sestopali na Zemljo.

Petroglifi Kalbak Taš – upodobitev Zgornjega sveta z nenavadnimi bitji

Lani poleti sem v vasi Kučerla kar dvakrat videla neznani leteči plovili. Od presenečenja prvi večer nisem mogla verjeti svojim očem, stala sem kot okamenela, opazova veliko svetleče plovilo, ki je na drugi strani reke Katun tiho izginilo v neznano. V vasi so mi naslednji dan povedali, da je to nekaj običajnega in »normalnega«. Čez dva dni se je prizor ponovil in takrat sem dogajanje na nočnem nebu tudi posnela: svetleče plovilo, ki neslišno nizko nad mojo glavo potuje od neznano kje neznano kam!? Za Altajce »normalno«!?

  

Vrata v Šambalo na Platoju Ukok Kurgan Altajske princese

Med številnimi mesti moči na Altaju, so za raziskovalce, umetnike in iskalce Šambale že od nekdaj najbolj zanimiva področja Beluhe, Plato Ukok in Teletsko jezero.

Teletsko jezero

V ljudskem izročilu so t.i. mesta moči mistificirana in povezana z zgodbami o nenavadnih dogodkih, pojavih in ljudeh. V teh zgodbah so gore, reke, jezera in izviri personificirani in imajo sposobnosti, ki v odločilnem trenutku usodno spremenijo tok življenja tako, da vzpostavijo stanje pravičnosti – kot na primer v eni izmed legend o gori Beluhi.

Davno je bilo. V eni izmed dolin reke Katun je živelo pošteno in delovno ljudstvo. Preživljali so se z lovom, ribolovom in nabiralništvom . Živeli so mirno in srečno, dokler ni prišla beda. V dolino se je spustil velik ledenik, ohladilo se je in zemlja ni več rodila. Grozila sta jim mraz in lahkota. Ljudje so se odločili, da bodo zapustili svojo prelepo dolino. Pripravili so se za odhod naslednje jutro. Ponoči pa je dolino pretresel silni hrup, tla so se zatresla, ljudje so se prestrašeni zaprli v svoja domovanja – aile. Proti jutru pa se je vse umirilo. Ljudje so stopili iz svojih ailov in presenečeni zagledali visoko goro, ki je zaprla pot ledeniku. Na vrhu gore sta ležala sneg in led. Njen vrh je tako lepo sijal v jutranjem soncu, da so ji dali ime Beluha in jo častili kot sveto goro.  

Gora Beluha je najvišja gora Sibirije.  Leži točno v središčni točki enake oddaljenosti od vseh štirih oceanov: Indijskega, Tihega, Atlantskega in Severnega ledenega morja. Nikolaj Konstantinovič Roerich (1874-1947), ruski slikar, pisatelj, arheolog in filozof je menil, da Beluha ni le geografsko središče Azije, ampak tudi presečišče ali morda celo izvor treh velikih religij – krščanstva, islama in budizma.  Na Beluhi naj bi bila Zemlja s popkovnico energijsko povezana s Kozmosom. Na Zemljo naj bi s to povezavo pritekale energije zdravja, sreče in modrosti.  Altajski šamani trdijo, da se znotraj svete gore Beluhe nahaja Šambala, kamor pa imajo dostop le izbranci. Eden izmed vhodov v Šambalo naj bi bila tudi dolina Jarlu, imenovana tudi Dolina planik in Vrata bogov. 
 

Leta 1926 se je k vznožju Beluhe v okviru svoje Centralnoazijske ekspedicije podal tudi Roerich. Altaj ali Zlate gore   (beseda «Altaj» izvira iz tjurske besede аltan, аltin – zlat) so Roericha zanimale kot najbolj severna točka gorskih masivov Centralne Azije, kot eden glavnih koridorjev, po katerem so starodavna ljudstva iz osrednje Azije potovala v Sibirijo in naprej v Evropo.    »Nenavadno«, – je pred svojim odhodom na Altaj pisal Roerich, »prelepe gore, skrivnostno podzemlje, bistre reke, rože brez primere… Pravijo, da na Altaju spomladi cvetijo posebno lepe lilije. Od kod izvira to veliko spoštovanje Altaja?«

Roerich je ugotovil, da v Indiji in na Tibetu, na tisoče kilometrov od Altaja, poznajo sveto goro Beluho ali Meru.  Od tibetanskih lam je  prvič slišal za staro legendo o Belem Burhanu kot so svojega voditelja Oirota imenovali nekoč na Altaju. Po tem, ko ga je sovražnik premagal, je s svojo vojsko izginil v podzemni svet in obljubil vrnitev na Altaj, ko se bo spremenila podoba svete gore Beluhe.

Na legedno o Belem Burhanu sem se spomnila, ko sem letos prišla pod severno steno Beluhe. Ledenik se je na desnem robu podrl in zaprl pot reki Ak Kem, ki si je izpode ledenika našla dva nova izvira. Podoba Beluhe ob vznožju ledenika se je spremenila!

Povezava Altaja z daljnim Vzhodom je ne glede na velike razdalje in visoke gorske prevale zelo verjetno potekala celo pod zemljo, kar v zadnjih letih potrjujejo tudi raziskave speleologov. V bližini Beluhe je namreč mnogo podzemnih jam in rovov, ki jim raziskovalci ne najdejo konca in zato predvidevajo, da gre za razvejano mrežo transazijske podzemne povezave.  Po eni izmed razlag naj bi bila Beluha domovina Bude, češ da se je od tukaj odpravil v Indijo in v Tibet. V Mahabharati je o Beluhi (indijsko Meru) zapisano, da je tam bivališče Stvarnika in zatočišče vseh tistih, ki so obdarjeni z razumom.  Izpod ledenika na severni steni Beluhe izvira reka Ak Kem. Asirska beseda Ak pomeni stvarnik, beseda Kem pa zemlja in tudi življenje, kar pomeni, da je reka, ki izvira izpod bele gore stvarnik Zemlje in življenja na njej.

Izpod ledenika na južni steni Beluhe pa izvira reka Katun ali Duša gore (beseda ka pomeni duša, beseda tuu pa gora).

Beluha z ledenikom in izvirom reke Ak Kem

Od podnožja Beluhe do gora Tavan Bogdo Ula (Pet svetih gora) na Platoju Ukok se raztezajo Nebesne poljane, kjer je na tisoče kurganov iz časa Skitov in Hunov. V zapisih je omenjeno, da so svečenike in vladarje pokopavali na tem področju z namenom, da jim po smrti omogočijo takojšnji prehod v zgornji svet ali svet bogov. Ljudstva Azije so verjela, da človek, ki umre ali je pokopan na tem področju, takoj prestopi v zgornji svet – v raj ali nebesa. 

Altajci pravijo, da se je ob stvarjenju Zemlje najprej pričelo ohlajati gorovje Altaja in da se je s tem odprla pot duhovom, ki so se odločili za bivanje na Zemlji. Fenomen privlačnosti teh področjih nekateri ezoterični zapisi razlagajo kot klic praspomina za višje razvite duše, da pridejo na svoj izvor -  pod Beluho, od koder so nekoč davno prišle  in se razselile po vsem svetu.

Področje Beluhe je kot oaza astrala na Zemlji. Altajci pravijo, da je Altaj svetišče zemeljske lepote,  Bela gora ali Altar pa je oltar, na katerem gori večni ogenj sreče. Gora oddaja neko posebno svetlobo, bela voda, ki teče iz ledenikov je kot nebesna Mlečna cesta. Pod Beluho je moč zaznati močno energijsko delovanje, ki spremeni vibracije v človeku. Če človek svojo energijo uskladi s temi vibracijami, se prečisti, okrepi svoje energijske centre, aktivira svoje skrite sposobnosti in intuicijo,  aktivira se mu proces »popravljanja napak« na ravni telesa in duha.  Vibracije, ki delujejo na človeka pod Beluho, ostanejo v človekovem energijskem zapisu vse življenje.

Na tem področju raste na tisoče redkih rastlin, ki ne rastejo nikjer drugod in imajo izjemno močan zdravilni učinek. Že za časa carske Rusije so na tem področju botaniki z Moskve in Sant Petersburga raziskovali izjemno bogato floro in že takrat ugotavljali, da imajo rastline s tega področja kar 12 krat večji energijski oz. zdravilni potencial kot z drugih predelov Sibirije. Na to me je opozoril moj prijatelj Viktor Milioushenko, doktor meroslovja, doma z Altaja, zato sem se pred leti pri izboru proizvodov z Altaja,  odločila le za tiste, katerih surovine prihajajo s tega področja. Izhajala sem iz prepričanja, da imajo čaga, živica, mumija in olje sibirske cedre s področja pod Beluho tako visoko vsebnost zdravilnih učinkovin zaradi ekološko neoporečnega okolja, bogate sestave tal in čistega zraka. Ob proučevanju mest moči na tem področju, pa sem vedela nekaj več kot je lahko dokazala laboratorijska analiza farmakoloških vsebnosti: vse, kar raste na tem področju, ima zdravilno energijo!

Na Altaju Beluho imenujejo Uč-Sure  (Уч-Сюре)  ali Uč Orion (Уч-Орион). Sure pomeni bivališče bogov in ima enak pomen kot mongolski Sumer  in indijski  Sumeru ali Meru. v tjurskem jeziku pomeni tri. V prevodu je torej Beluha domovanje treh bogov ali pa tri domovanja bogov. 

Drugo altajsko ime za Beluho je Uč-Orion – povezano s tremi zvezdami pasu Oriona, katerih natančna projekcija na Zemlji naj bi bili trije vrhovi Beluhe.    Leta 1929 je Elena Ivanovna Roerich (1879-1955) v Parizu izdala knjigo starih vzhodnjaških apokrifov z naslovom »Kriptogrami Vzhoda«. V njej je apokrif o svetem kamnu, ki je padel z neba kot poslanec daljnih svetov in kot dar Oriona prav na področje Beluhe.   Skupaj s kamnom naj bi  z Oriona prišli na Zemljo tudi ljudje –labodi in sicer na Kučerlinsko jezero pod Beluho. Beseda Kuu pomeni sveti labod, Kučerla pa je ime za jezero in reko, katere vode se je dotaknila sveta ptica labod.   

Rusko ime Beluha asociira na večno bele vrhove gore.  Staroruske konotacije besede bel imajo pomen sveto, dobro, visoko. Prvi ruski naseljenci na področju pod Beluho so bili staroverci, ki so v 17. stoletju tu iskali »rešitev pred svetom« in našli skrivnostno Belovodje, opevano v starih legendah in mitih. Pri starih Slovanih so imele gore pomen pramatere in domovanja bogov ter dobrih duhov podobno kot pri Altajcih. Belovodje so razumeli kot raj na Zemlji, kjer tečejo bele zemeljske reke izpod bele gore in kamor priteka tudi bela svetloba z nebesne Mlečne ceste. Za staroverce, ki so bežali pred reformami cerkve in carja, je bilo Belovodje resnično raj na Zemlji. Tu so našli nešteto skitskih kamnitih grobnic (kurganov) in jih pričeli izkopavati. Odkrili so bajna bogastva in izropali veliko arheoloških spomenikov neprecenljive vrednosti. Ker so razkopavali kamnite grobnice, so dobili ime kamenščiki.

 Altajci  Beluho imenujejo tudi  Čagan Ubugun (Цаган-Убугун), kar v prevodu pomeni Beli starec.  Legenda pripoveduje, da je davno tega  v gorah živel mladenič z imenom Beluha. Od otroških let je živel brez staršev. Sam si je postavil dom, pekel kruh in z ljubeznijo opravljal   vsa dela. Pogovarjal se je z drevesi, razumel je jezik živali, govoril je s kamni. Preprosto ljubil je svoje okolje, ki mu je vračalo ljubezen. Že kot otrok je zaznal spremembe v naravi: bližajoče se viharje, mraz in veter, ter o tem opozarjal ljudi.

 Ljudje so mu bili globoko hvaležni in pogosto so se obračali k njemu po nasvet ali pomoč. Slava o tem mladeniču je prišla na uho vladarju, bogatemu in pohlepnemu hanu Alu.  Želel se je okoristiti s sposobnostmi tega mladeniča, da bi si nagrabil še več bogastva in moči. Svojim slugam je naročil, naj ga privedejo v njegov dvorec.  Ko je mladenič izvedel o zahrbtnih načrtih hana, se je kot svoboden in neodvisen človek umaknil daleč v gore. Ljudje so se razžalostili njegovega odhoda, mladenič pa jim je rekel:

 »Ne žalostite se dobri ljudje! Tisti, ki imate čisto  srce in boste potrebovali mojo pomoč, nasvet in podporo, boste vedno našli pot do mene.«  S temi besedami se je poslovil in izginil v cedrovem gozdu. Minila so leta plodnega in skrbnega dela v gorah, mladenič je postal starec. V vseh teh letih je mnogim pomagal. Mnogi pa niso našli poti do njega, saj njihova srca in misli niso bila iskrena in čista. Nihče ni vedel, kje Beluha živi. Ljudje, katerim je pomagal, so povedali, da so ga srečevali na raznih krajih:  nekateri so ga srečali na stezi, nekateri ob reki ali v skriti soteski.

V vseh teh letih se pohlepni han ni sprijaznil s tem, da nekje visoko v gorah živi njemu nepokoren človek,  ki pomaga ljudem, ljudje pa ga spoštujejo  in ljubijo..  Nekajkrat je han poslal svoje služabnike, da bi našli njegovo bivališče. Vsi poskusi so bili neuspešni – ali so se ponesrečili v gorah ali pa so se vrnili praznih rok.  Han se je nazadnje odločil, da bo sam našel nepokornega starca. Ko je potoval mimo gorske vasi, je ob reki zagledal dekle nenavadne lepote. Modrooka lepotica je zajemala kristalno čisto vodo v svoj vrč. Pohlepni han je ukazal svojim služabnikom, da dekle ugrabijo. Han v svojem življenju še ni srečal tako lepe ženske kot je bila Katun. Preden je dekle spoznala namero hanovih služabnikov, so jo ti zvezali, položili čez konjsko sedlo in jo odpeljali k hanu. Ko je Katun videla hanove pohlepne oči, je spoznala, da je ujetnica izprijenega hana in da se mora rešiti.  Vedela je, da ji bo han zato, da bi si pridobil njeno ljubezen, izpolnil željo, zato mu je rekla:

»Prosim dovoli mi, da se poslovim od mojega ljubega gorskega jezera in da se še enkrat okopam v njegovi čudežni vodi.« Han je svojim služabnikov velel, naj jo odpeljejo k jezeru. Ko je Katun prišla do jezera, se je z gorečo prošnjo obrnila   po pomoč k jezerski vodi. »Pomagaj mi voda, vse svoje življenje sem iskala iskreno, čisto in večno ljubezen, zdaj pa mi je usojeno živeti z izprijenim hanom.« Voda ji je odgovorila: » Pomoč prihaja, verjemi!«

Dekle se je pri tem spomnilo pripovedi svoje matere o čudežnem starcu Beluhi in njegovi neskončni dobroti. Pomolila se je k njemu in se vrgla v ledeno mrzlo jezero. Plavala je vse dalje od brega, kjer so hanovi služabniki obupano iskali ladjico, da bi jo ujeli. Plavala je in plavala, moči so ji pešale, ledene struje so jo že vlekle pod gladino, kar se je pred njo nenadoma pojavila ladjica. Roke so jo nežno dvignile iz vode in zagledala je jasne modre oči, polne nezemljske lepote, prijazen in plemenit obraz starca. V teh očeh je Katun videla, kar je iskala vse življenje. To je bila iskrena, brezpogojna ljubezen. Katun je za vselej ostala v gorah pri Beluhi.  

Leta so tekla in hudobni han Al je v svojem pohlepu po še večjem bogastvu napovedal vojno svojemu bratu Ža, hanu sosednjega ljudstva, da bi se polastil njegovega bogastva. Oba hana sta zbrala svoje vojščake in  bratski ljudstvi sta se pripravljali na boj.   O tem je izvedel Beluha in sklenil preprečiti bratomorno vojno, v kateri bi nedolžni ljudje umirali zaradi pohlepa svojega vladarja.  Zbral je vso svojo moč in se spremenil v mogočen gorski masiv, ki se je dvignil med obema sovražnima vojskama.  Ko so se iz zemlje dvignile skale visoko do neba, so prestrašeni bojevniki odvrgli orožje. Spoznali so svojo zmoto in se poklonili pred sveto goro Beluho.  Ko je Katun videla svojega dragega za večno ujetega v kamnito trdnjavo, se je tiho odpravila na vrh, ga objela in prosila mogočno goro, da bi za vedno ostala s svojim ljubljenim. Takrat je zapihal močan veter, zaokrožil okrog gorskega vrha,  dvignil Katun v nebo, kjer se je spremenila  v prelepo belo reko Katun, ki z belim krilom svoje ljubezni še danes zakriva podobo svojega ljubega in varuje njegov mir, saj k njemu dovoli priti le ljudem s čistimi mislimi, iskrenimi željami in močno vero. Tako od takrat izpod ledenika pod Beluho teče bela reka Katun.  

Prvi zapisi o Beluhi segajo v konec 18.st., ko jo je natančno opisal ruski raziskovalec, geolog in botanik Pjotr Ivanovič Šangin (1741-1816). Prvi Evropejec, ki je videl Beluho, je bil nemški raziskovalec, geograf in zdravnik Friedrich Augut von Gebler (1781-1850). Odkril je Bereljski in Katunski ledenik, ki je kasneje dobil ime Gebler. Na oko je določil višino Beluhe na 11000 feetov in jo imenoval najvišjo goro ruskega Altaja. Kasnejše natančne meritve so pokazale, da  gorski masiv Beluhe sestavljajo trije vrhovi - najvišji vrh Vzhodna Beluha je visok 4509 m, Zhodna Beluha 4435 m in njen tretji vrh Denone 4206 m. Na najvišji vrh  se je l.1912 prvi povzpel ruski glaciolog, klimatolog, doktor geografskih znanosti Mihail Tronov skupaj s svojim bratom Borisom. Vrh Denone je dobil ime po ruskem alpinistu,  matematiku Borisu Nikolajeviču Denoneju, ki se je nanj povzpel l.1926. 

5.8.2017 se je na vrh Beluhe povzpel tudi prvi slovenski alpinist, moj svak Srečo Rehberger.

Na vrh je odnesel tudi šop mojih las, kar me še posebej močno povezuje s to sveto goro.

Srečo Rehberger, 5.8.2017 na vrhu Beluhe

Srečo Rehberger, 5.8.2017 na vrhu Beluhe

N.K.Roerich je  Beluho videl z njene južne strani 17. avgusta 1926 in jo  upodobil na nekaj svojih platnih. V svojem dnevniku je o njej zapisal:

»Na Sivernih gorah (staro mitološko poimenovanje svetih gora) kovač kuje usodo človeštva. Tam je grob Svetogora. Siverne gore – Sumir, Subur, Sumbir- Sumeri. Vse to je središče med štirimi oceani. Na Altaju, na desnem bregu Katuna, je gora, ki ima pomen svetovne gore Sumeru. Beluha je kot Sumer v Aziji – belosnežna priča preteklosti in glasnik prihodnosti…. Vladarica Altaja, belosnežna gora, ki hrani vse reke in vsa polja, je pripravljena predati svoje zaklade.«

N.K. Roerich: Beluha , 1926

N.K. Roerich: Beluha , 1926

Maria Ana Kolman, 12.8.2018

Гантели и штанги. Купить гантели и штанги
Детские спортивные костюмы