Подвесные унитазы - Интернет магазин
игры на дисках- гитара

Na starost na konju 1.del

"Staraja lošad barazdu ne portit" - "Star konj ne pokvari brazde"

                                                                               Ruski pregovor

Uvod

Na konju sem bil prvič kot osnovnošolec , ko sem bil na počitnicah pri stari teti v Logatcu in me je mamin bratranec Franci posadil na belega tovornega konja  Milana, slepega a eno oko, ki je vlekel lojtrski voz. Spomnim se, da se je enkrat spotaknil in Franci me je zadržal, da nisem padel s konja. Potem sem enkrat jahal, ko sem služil v JLA (Jugoslovanska armada) v Bohinjski Beli (privilegij zaradi zvez moje matere). Neko popoldne naj bi vojaki - vodniki konj iz naše vojašnice peljali tovorne konje malo "na sprehod" na Kupljenik, pa so me kot "doktora" povabili zraven, češ, da bomo malo jahali. Ko smo bili čez Savo Bohinjko in čez glavno cesto so me posadili na konja in smo lepo šli korakoma po makadamu. No, potem so naenkrat konji zdirjali v galop in moj konj je zdirjal za njimi. Komaj sem se ujel, se zgrabil za vajeti in še konjevo grivo, ga vlekel in klel ampak ustaviti ga nisem uspel, dokler ni pridirjal do ostalih konj in vojakov na njih, ki so se mi seveda prešerno smejali. Jaz pa sem med potjo zgubil kapo in ves jezen kot najstarejši po činu zahteval, da mi jo najdejo in prinesejo.

Pred 15 leti sem opravil 10 ur jahanja v maneži (v krogu pod vodstvom vaditelja) in to je bilo vse moje jahanje do letos.

No, pri svojih 68 letih sem bil sedaj ponovno na tem, da pridem na konja.

Potem, ko smo si prejšnji dan ogledali čudovito Karakolsko dolino s številnimi kurgani (s kamni pokritimi velikimi grobovi iz obdobja Skitov, potem Hunov in nazadnje Turkov), smo se dobrih sedem ur peljali s starim kombijem iz turistične baze "Uč Enmek" ( v prevodu : troglava gora) do vasi Tjungur (v prevodu šamanski boben). To naselje ob reki Katun je prav na koncu dolge ceste in glavno izhodišče ekskurzij v altajske hribe Katunskega hrbta v katerem kraljuje gora Beluha. Beluha ali Muztay po altajsko je najvišja gora v Sibiriji. Ima tri vrhove in višji vrh je 4506 m visok. Večina ekskurzij je organizirana na konjih in za vstop na to področje je potrebno pridobiti posebno dovoljenje oblasti republike Gornji Altaj, saj je področje celo pod zaščito UNESC-a.

Slika 1: Pogled na del naše kolone z "mojega" konja Gnjitka

1. dan

Po nočevanju v turistični bazi v sobi oblikovani kot so altajski ajili (lesene koče s šestimi vogali in šestimi stranicami (oblika satja), smo se zjutraj zbrali z vso opremo pred bazo in se najprej spoznali z dvema Altajcema vodnikoma konj - Denisom in Arkašom. Že medtem, ko smo mi imeli zajtrk so Vladimir, naš turistični vodič in oba vodnika konj pripravili hrano in posodo za ekskurzijo. Zvedeli smo, da je Arkaš  starejši Vladimirov brat in, da sta iz družine, ki šteje  6 bratov in 4 sestre. Ko smo bili pripravljeni in malo vznemirjeni od pričakovanja so naši vodiči odšli po konje. Vladimir je prijahal na živahnem rjavcu in ga določil meni. Haloo! "A me bo vrgel, ali ga bom obvladal. A ni previsok zame, ja, kako bo pa tole šlo..", me je zaskrbelo. Pristopil sem h konju , ga pobožal po vratu in mu začel kar po naše prigovarjati naj bo miren in dober. Potem so na konje naložili velike torbe v katerih je bila hrana, posode za kuho pa nekaj pribora. Vanje smo vdeli še težje reči iz naše osebne prtljage, pač po lastnem izboru, na ramena pa smo si dali za toliko lažje nahrbtnike. Vsak je imel na konju za sedlom še zložen šotor ali zvite "armafleks ležalke". Ko smo dobili svoje konje smo jih popeljali na vrvi okoli po travniku pred bazo in jim pustiti jesti travo. Pozvali so nas, da konje zajahamo. Poskušal sem vtakniti škorenj v streme, kar pa je bilo za mojo hrbtenico presneto težko ampak ob pomoči Arkaša, sem uspel in se nekako skobacal čez vse torbe in šotor na konja ter poskušal ujeti z nogo še drugo streme. (Streme v trdni obliki so prinesli v Evropo prav Huni in Avari.) Ni šlo!  Zopet mi je pomagal nasmejani Arkaš. Pa sem le bil na konju!

 

 

 

 

Slika 2: Takole smo začeli s sprehodom konja pred odhodom

Ko smo bili vsi v sedlu je naša "karavana" krenila na pot v dolino reke Kučerla. Konji so nas korakoma mirno nosili z vsem bremenom vred in počasi smo se privajali na ježo. Mimogrede so nam povedali, kako konja umirimo in ustavimo z "brrrr". Prišli smo do vasi z istim imenom kot reka - Kučerla. Pot se je potem začela počasi a vztrajno dvigati. Z desne nas je najprej spremljala belo-modra reka, zelo vodnata in hitro tekoča prek velikih skal sivo-modrikaste barve. Po približno uri in pol ježe smo se ustavili ob bistrem potoku. Zaradi pitja, malo malice in toalete! Razjahal sem sicer sam ampak sem se pri tem zvrnil v travo, ker je leva noga malo predolgo zastala v stremenu. No ja, bo že šlo! Večina je najprej odhitela stran " v naravo" in se kmalu vrnila razbremenjena odvečne tekočine v mehurjih. Ko smo se odpravili naprej pa sem kot moder starec stopil na skalo in z nje sam uspel zajahati mojega Gnjitka, kot je bilo ime mojemu rjavcu. Celo desno streme sem uspel ujeti s škornjem. Hura! Vedno bolj mi je bila ježa všeč in čez čas sem dokaj ležerno sedel v sedlu in opazoval pokrajino. Prečkali smo bistre potoke, videli slapove na drugi strani reke ob naši poti pa opazovali breze, macesne in sibirske cedre. Potem pa navkreber in prvi resnejši izzivi za jezdece: strmo in skalnato pot so konji res dobro obvladovali ampak včasih je moj konj zdrsnil na skali ali pa se je malo spotaknil in takrat sem seveda spoznal, da bo treba biti presneto pozoren na poti in ne le gledati okoli. Dvigali smo se hitro, jaz pa sem poskušal z levico držati vajeti, z desnico pa sem snemal z majhnim fotoaparatom. Ko smo prišli visoko nad reko, sem se zavedel, da smo vsaj 200 metrov visoko v strmem prepadnem pobočju na kakšen meter široki stezi polni skal in blatne zemlje. 

Slika 3: Belo deroča reka na dnu prepada - lažje sem slikal, ker sem gledal v aparat, kot pa bi gledal tja dol!

Na desno prepad, na levo skale in strm breg. Haloo! Jaz pa vrtoglav! Zamotil sem se s slikanjem pri čemer sem gledal v ekran aparata in ga obračal dol, pa naprej, da me ne bi vlekla globina prepada. Pot se je končno le obrnila v levo v ne dosti manj strm breg ter navzgor v hrib pokrit z brezami in sibirskimi cedrami. Po kakšnih treh urah ježe v hrib smo prišli do velike  jase na robu katere so se prosto pasli mladi konji in kobile z žrebički. Ob desnem robu jase so bili trije izviri hladne, čiste vode in ob njih smo se utaborili, skuhali večerjo in šli spat. 

Slika 4. In zopet navzgor po bregu

2. dan

Ponoči je deževalo ampak zjutraj je dež ponehal in po zajtrku smo šli dalje. Postalo je hladno in čez čas smo prišli nad gozdno mejo. Pokrajina je bila slikovita in barvita, pihal pa je mrzel veter.

Slika 5: Konec gozdne meje, hladno in vetrovno višina 2500 m.

Potem se je začelo s problemi, ker je postalo za nekaj članov odprave dolgo jahanje prenaporno. Tudi vreme se je slabšalo in padla je odločitev za spremembo poti. Odpovedati smo se morali Akemskemu jezeru s pogledom na Beluho in dolini Jarlu z vrati bogov in se obrniti proti Kučerlinski dolini in sicer k znamenitemu jezeru z istim imenom. Nekaterim od nas je bilo hudo žal, da je prišlo do take odločitve, ker nam je bilo jasno, da letos ne bomo videli Beluhe. Razjahali smo konje in se za dobrih 1200 m višinske razlike spustili do jase nad reko, kjer smo postavili šotore. Tam smo srečali manjšo skupino turistov na konjih z vodnikom, ki je bil Vladimirov in Akašev brat. Povedali so nam, da na prelazu Karatjurek, katerega bi morali prečkati, če bi hoteli v Akemsko dolino, sneži. Ta prelaz je z 3127 metri najvišji konjski prelaz na Altaju. Tako smo se tudi "razočaranci" lažje sprijaznili z odločitvijo o spremembi poti, saj na povsem zimske razmere - zapadlo naj bi pol metra snega - le nismo bili pripravljeni.

 

 

3. dan

Ponoči je zopet deževalo. Po zajtrku smo se razdelili v dve skupini. Pet članov naše skupine je skupaj  z Arkašem in puško, ki je del opreme take ekskurzije, odšlo po Kučerlinski dolini nazaj proti Tjunguru, kamor naj bi prišli četrti dan, potem, ko bi prespali v bližini stene s petroglifi. Štirje, skupaj z Denisom in Vladimirjem pa smo se obrnili ob reki navzgor proti jezeru. Puške nismo imeli pač pa sekiro! Na konju sem se počutil že kar pogumno in užival v ježi, morda tudi zato, ker so mi po operaciji hrbtenice jahanje prišteli k aktivnostim, s katerimi se ne bi smel ukvarjati. Prepovedano je slajše in kar ne ubije te okrepi! Pa saj ne bom padel s konja!! Ta dan sem uspel sam zajahati in razjahati in to vsakokrat, ko smo se ustavili. Sam nase sem bil ponosen! Ob takem samozadovoljstvu pri jahanju pa sem pozabil, da je dobro gledati ne le na pot in okoli po pokrajini ampak tudi pred sabo. Konj seveda ne gleda ali so na poti drevesne veje, ki so v višini jezdeca in grmovje, ki štrli z brega. Tako se je pač zgodilo, da me je krepko udarila kakšna veja in enkrat mi je celo zbilo kapo z glave, pa se je na srečo ujela na nahrbtniku. Torej gledati tudi predse in se skloniti , da te ne udari veja po glavi! Pot je bila skalnata in blatna, nekajkrat smo šli prek širokih potokov čez vodo pa po skalah zopet strmo navzgor. Na drugi strani doline smo zagledali velik slap in zopet sem poskušal med ježo fotografirati. Ko sem spravil fotoaparat nazaj v žep pa sem zagledal ob poti burunduka, ki je skakal po ležečem deblu padlega macesna. Burunduk je sibirski čipmunk, veverici podoben glodavec s progami po hrbtu. Žal ga nisem uspel posneti. Na poti je bilo tudi vse več brusnic in Vladimirju smo dali vedeti, da nas mikajo. Pa nam je obljubil, da jih bomo ob jezeru našli še več. Po približno štirih urah kar dobre ježe je Denis, ki je tokrat jahal spredaj dvignil dva prsta in  objavil še dve uri jahanja. Ker je šlo že ves čas navkreber se mi je to zazdelo sumljivo veliko. In res čez nekaj minut smo prišli na mesto, ko se je pot navzgor zravnala v manjšo jaso in pred seboj smo zagledali čudovito podobo Kučerlinskega jezera in okoliških gora.

Гантели и штанги. Купить гантели и штанги
Детские спортивные костюмы