Подвесные унитазы - Интернет магазин
игры на дисках- гитара

Ustavimo staranje

Staranje je proces, ki se odvija z različno hitrostjo. Vrsta strokovnjakov se ukvarja z vprašanjem,
kako upočasniti procese staranja in posledično podaljšati življenje.

Članek v pdf

Iz knjige Praktika zdravja povzemam pet tibetanskih vaj za ženske s priporočilom vsem ženskam, naj postanejovaša vsakodnevna telovadba. Vsem tistim ženskam, ki  že telovadijo po moški varianti, pa priporočam, da poizkusijo spodaj opisane vaje in same prepoznajo razliko.

Preberi več...

Glog

Težko bi našli rastlino, ki  ima tako bogato mitološko dediščino terširokoin močno zdravilno delovanje, priznano tudi v uradni medicini, kot je glog. Že latinsko ime za glogCrataegus, ki izvira iz  grškega imenaκραθαιος(«močan»)  izraža lastnost gloga – močan in trd, ali dolgoživost rastline, saj lahko živi tudi 300 let. Verjetno pa se prav dolgoživost odraža  tudi pri ljudeh, ki že tisočletja uživajo glog kot eliksir zdravja in dolgega življenja.  Prvi zapisi o cvetovih gloga segajo v l.1305, ko je zdravnik Petrus de Cvescentisa v svojih zapisih svetoval glogove cvetove pri zdravljenju protina. Njegov učenec Ouercetanus, osebni zdravnik francoskega kralja Henrika IV., je kralju pripravljal zdravilni eliksir iz medu in plodov gloga.

Verjetno je tudi angleški kralj Henrik VII. poznal zdravilne in magične učinke gloga, saj ga je imel v svojem grbu. Njegov naslednik Richard III. pa  je po znameniti bitki priBasworthul.1485dal glogovo vejico upodobiti na svojo krono.

Glog je rastlina z izjemno dolgo tradicijo. Znano je, da so Kitajci iz gloga izdelovali fermentirano pijačo, ki je bila najdena v več kot 9000 let starih lončenih posodah.

V stari Grčiji je bil glog posvečen  bogu zakona Himenu. Grki so verjeli, da je Himen prisoten na vsaki svatbi in z baklo osvetljuje pot mladoporočencem. Prisotnost boga Himena je zelo verjetna, če upoštevamo, da se deviška kožica imenuje himen. Na grških svatbah so mladoporočencema svetili z glogovimi baklami, na glavah pa nosili vence iz glogovih vejic, kar simbolizira srečo v zakonu.

Rimljani so v otroške zibelke dajali listje gloga, kar naj bi otroka ščitilo pred zlimi duhovi.

V rimski mitologiji je bil glog posvečen boginji pomladi in rodovitnosti Maji.  Neka legenda pa pripoveduje, da je bila boginja Diana, ki je bila zaljubljena v Amorja,  zelo ljubosumna na lepo nimfo Rozaleo, ki jo je Amor na skrivaj ljubil. Nekega dne je v navalu ljubosumja Diana lepo Rozaleo zvlekla v glogov grm, kjer je lepa nimfa od vbodov ostrih trnov umrla. Ko je Amor našel svojo mrtvo ljubezen, je od žalosti zajokal in iz solza, ki so padle na grm, so zrasli čudoviti beli cvetovi.Glogov cvet kot glasnik pomladi  simbolizira upanje.

V stari slovanski mitologiji je znana legend o prelepem dekletu, ki je okrog glave nosilo venec iz gloga: spomladi z belimi cvetovi, jeseni z rdečimi jagodami. Njen obraz je bil bel kot da bi jo obsijala zarja, oči pa zelene kot glogovo listje. Predana je bila svoji družini in svojemu rodu, zato so jo vsi spoštovali in imeli radi. Lepotico pa niso občudovali le vaščani, vanjo se je zaljubil tudi Džingiskanov vnuk. Sledil ji je in jo nekega dne prestregel v gozdu za vasjo. Hotel jo je ugrabiti, dekle pa se je s hrbtom naslonilo na glog, potegnilo izpod svojega ogrinjala kindžal (kavkaško bodalo), si ga zabodlo v srce in mrtvo omahnilo v glogov grm. Menda je od takrat naprej  rusko ime za mlado dekle "bajarišnja (боярышня)", mlada ženska pa je "bajarinja(боярыня)", saj se glog v ruščini imenuje "bajarišnik (боярышник)".

V srednjem veku je bil v Evropi glog povezan z mnogimi vražami.   V srednjeveški Angliji ljudje nikakor niso hoteli spati v sobi, okrašeni s cvetjem gloga, saj so verjeli, da to prinaša nesrečo in skorajšnjo smrt v družini. Medtem pa danes v Angliji glog najpogosteje uporabljajo za žive meje. V srednjeveški Nemčiji so glogov les uporabljali za kurjenje žalnih ognjev, saj so verjeli, da glog vodi duše umrlih po poti v raj. Znano je, da so vitezi pred odhodom na križarsko vojno svojim izvoljenkam podarjali glogove vejice v znak predanosti,  zvestobe in upanja na vrnitev.

V evropski tradiciji je glogov cvet veljal za cvet vil. Venec majskih glogovih cvetov je bil znak devištva, čistosti in tudi brezmadežnega spočetja. Verjeli so, da glog varuje pred čarovništvom. Da bi dom zaščitili pred zlimi duhovi, so na vrata in okna obešali vejice gloga. V mnogih deželah je veljalo prepričanje, da glog odganja vampirje. V bavarskem ljudskem izročilu se je ohranila zgodba o vampirju (Bluttzauger), ki so ga pregnali tako, da so okna premazali s česnom, okrog hiše pa so postavili veje gloga. Verjeli so tudi, da vampirja dokončno ubijejo le, če mu srce prebodejo z vejo gloga, v usta pa položijo česen. Tudi grofa Drakulo so menda ubili tako, da so mu srce prebodli z glogovim količkom.  

Ponekod verjamejo, da z vejico gloga v rokah odženejo strelo. V Normandiji še danes ob hišah sadijo glog, saj verjamejo, da jo bo zagotovo obvaroval pred strelo. Verovanje, da glog varuje pred strelo, ima zelo stare korenine. Glog je namreč v mitološkem izročilu svetopisemski  goreči grm na gori Horeb. Ko je Mojzes pasel drobnico, je zagledal goreči grm, ki pa ni zgorel. Takrat ga je bog prvič nagovoril in mu naročil, naj pelje ljudstvo iz Egipta. Povezava gloga z bogom je razumljiva, saj je bil glog v ljudskem verovanju vedno drevo, ki so ga uporabljali proti vsemu slabemu oz. vsemu, kar je bilo povezano s hudičem.  Tudi strelo so razumeli kot  delo hudiča, zato so glog sadili ob svojih domovih.

V krščanski mitologiji je glog pogosto povezan tudi z devico Marijo, ena izmed legend pa pripoveduje, da je bila iz glogovih trnovih vej  izdelana Kristusova krona.

V Norfolku v Angliji še danes ohranjajo običaj, da dekleta 1. maja zgodaj zjutraj odidejo nabirat bele in rdeče glogove cvetove. Te morajo prinesti domov molče. Če  deklica, nesoč cvetje domov, spregovori, se v tistem letu menda  nebo omožila. Glog je bil nekoč del obrednega praznovanja Valpurgine noči, ki je imela pri narodih severne Evrope in Nemčije velik pomen. Gre za noč med 30. aprilom in 1.majem, ki je veljala za praznik plodnosti. Hiše so okraševali z glogovimi vejicami in kurili kresove z glogovim lesom. Pomen in magična moč Valpurgine noči izhaja tudi iz Goethejevega Fausta, saj na to noč Mepfhisto povabi Fausta na praznovanje plodnosti, kjer Faust sreča vile in druga nenavadna bitja.

Slovensko ime za glog izhaja iz praslovanskega imena glogь, kar pomeni trnov, bodičast grm. Pri nas običajno zraste v nizko drevo višine do 5 m, ponekod pa doseže višino tudi do 14 m. Raste v Evropi, severni Afriki in Aziji.

V Evropi raste približno 20 vrst, v Sloveniji pa 3 vrsteglogov: navadni glog (Crateaguslaevigata), enovrati glog (Crataegusmonogyna) in ostrogasti glog (Crataeguscrus-galli). V maju ali juniju pričenja cveteti evropska vrsta enovratnega glog, ki ima v cvetu en sam pestič in v rdečem plodu eno samo seme. Cvetovi enovratnega gloga so bele barve. Navadni glog  cveti približno 14 dni pozneje kot enovratni glog, ima v cvetu dva do tri pestiče in dve do tri semena v plodu. Ostrogasti glog  ima na vejah do 6 cm dolge, zakrivljene trne, nekrpate liste s skoraj gladkim listnatim robom, svetleče rjave popke in rdeče prašnice. Gloge prepoznamo med drugimi rožnicami po majhnih nazobčanih listih, po navadno trnastih vejah in po mokastih plodovih, ki imajo v sredini zelo trdo koščico. Glog je pri nas znan tudi kot beli trn, glag, glagon, enovratni glog, gloginje, glogovec, glozje, gložje, medvedove hruške, itd.

Za zdravilne pripravke uporabljamo dve vrsti gloga:enovrati glog (Crataegusmonogyna) in navadni glog (Crataeguslaevigata). Obe vrsti rasteta kot grma med drugim grmovjem, v živih mejah in na gozdnih obronkih. Spomladi nabiramo liste in cvetove, ki so tudi uradna droga v farmakopejah (Crataegifoliumcumflores), jeseni pa lahko tudi plodove, ki jih uporabljamo tudi v prehrani.

Navadni glog je pokončen, redko razvejan grm ali manjše drevo z ostrimi trni dolgimi do 2 cm, listi so komaj krpati, pri dnu topi in občutno ožji, na robu narezano nažagani, zgoraj bleščeče temno zeleni, usnjati, jeseni rumeno ali oranžno obarvani. Cvetovi so združeni od 5 do 10 v sestavljena češuljasta socvetja, beli, veliki približno 2 cm, običajno z dvema vratovoma.

Navadni glog je razširjen po vsej srednji Evropi in Aziji od nižin do sredogorja. Pogosto ga najdemo v svetlih gozdovih in gozdnih robovih, pa tudi na obcestnih brežinah, kjer ga sadijo za utrjevanje tal. 

Listi, cvetoči vršički in plodovi so močan kardiotonik (s širjenjem venčnih žil pospešujejo prekrvavitev srca, zato krepijo oslabelo srce), hipotenzor (znižujejo tlak), preprečujejo ateriosklerozo, so antispazmodik in sedativ (pomirjajo simpatično živčevje). Uživanje svežih koščic, ki vsebujejo cianovodikovo kislino, v večjih količinah ni priporočljivo, pa tudi ne uživanje večjih količin presnih plodov.Sveži listi in cvetovi gloga poleg zdravilnih eteričnih olj vsebujejo tudi  trimetilamin in glikozid oksikontin, ki sta znana po tem, da odpravljata gube. Oksikontinpa je tudi močno sredstvo  proti hudim bolečinam.

Zreli plodovi gloga vsebujejo od  4 do 11 % sladkorja, zlasti fruktoze, kompleks bioaktivnih sestavin: triterpinske kisline, holin in acetilholin, kvercetin,tanine, fitosterine, vinsko in limonsko kislina, 31-108 mg% vitamina C, 330-680 mg% vitamina P, 2-4 mg% karotina,znatno količino aluminija, kalija, natrija, kalcija in soli fosforne kisline. Pomembna je vsebnost pektina, ki iz organizma odstranjuje soli težkih kovin in druge škodljive snovi. 

Skorja gloga vsebuje flavonoide, amine (tiramin), proantocijanide, steroidne saponine, triterpene, tanine, topljivo celulozo, karotenoide, holin, prebavne encime, vinsko in limonsko kislino, vitamine C,K in E, makroelemente kalcij, kalij in železo, ter mikrolemente magnezij, baker, cink, molibden, krom, aluminij, selen, nikelj, jod in bor.  Skorja se uporablja tudi za strojenje kož. Iz skorje in korenin izdelujejo tudi rjavo in rumeno barvo.

Nekoč so glogove trne uporabljali namesto žebljev, trd les pa je bil nepogrešljiv v mizarstvu. 

Glog se že od začetka 16.stoletja uporablja v medicini. V 19.stoletju so čaj iz cvetov in listov uporabljali kot sredstvo za čiščenje krvi, od začetka 20.stoletja pa se plodovi in cvetovi gloga priporočajo pri zdravljenju bolezni srca in ožilja tudi v uradni medicini.Sodobne klinične študije so namreč potrdile, da imajo zdravilni pripravki iz glogakardiotonični učinek. Krepijo krčenje miokarda, saj triterpinska kislina povečuje prekrvavitev v koronoranih žilah in možganih, pa tudi dovzetnost srčne mišice na delovanje glikozidov, ki odpravljajo bolečine v srcu. Pripravki iz gloga se zato uporabljajo pri zdravljenju funkcionalnih motenj srčnega delovanja, klimakterijskem sindromu, hipertoniji, asteniji in nevrotičnih stanjih. V ta namen se v uradni in ljudski medicini uporabljata tinktura ter ekstrakt cvetov in plodov.  Nekatere raziskave pa so pokazale tudi ugoden učinek vonja glogovih cvetov, ki naj bi krepil vero in zaupanje v samega sebe.

V ljudski medicini je glog cenjen kot sredstvo proti staranju in odpravljanju težav v klimakteriju. S čajemiz glogovih cvetov so naši predniki uspešno zdravili akutne bolezni z visoko temperaturo (gripa, bronhitis, vnetje pljuč, kašelj).

Če v  rastlinskem svetu obstaja specialist za določene bolezni, potem je glog zagotovo izvrsten specialist za bolezni srca in ožilja. V kitajski farmakopeji jeglog  med prvimi petimi najpomembnejšimi zdravilnimi rastlinami. V ljudski medicini se glog kot zdravilo pri boleznih srca in ožilja uporablja že davno, šele v 19. stoletju pa so to raziskovali in potrdili tudi francoski in angleški zdravniki. V zahodni Evropi in v Združenih državah Amerike so z izvlečkom gloga opravili številne klinične raziskave in ga uvrstili med redke zdravilne rastline, katerih učinki so dobro dokumentirani tudi z raziskavami na bolnikih. L.1924 je bila tinktura iz svežih glogovih plodovuvrščena v homeopatsko knjigo zdravil avtorja dr.WillmarjaSchwabea. Po tem je sledila vrsta sistematičnih raziskav, ki so potrdile, da je  glog resnično eno od najbolj učinkovitih zdravil za srce. Stroga nemška »Komisija E« je glog odobrila kot zdravilo pri zdravljenju srčnih obolenj (angina pectoris), preprečevanju srčnega napada, pri  slabi cirkulaciji krvi in pri bolečinah v nogah.

 

Cvetovi in listi gloga vsebujejo tako imenovane procianidine in veliko flavonoidov (rutin, kvercetin, hiperozod, viteksin). Flavonoidi so zelo pomembni že za samo rastlino, saj delujejo kot antioksidanti, lovijo škodljive proste radikale, jo ščitijo pred posledicami učinkovanja ultravijoličnih žarkov, poleg tega pa obarvajo cvetove in privabljajo žuželke, ki z opraševanjem poskrbijo za nadaljevanje vrste. Podobno delujejo tudi v človeškem organizmu kot antioksidanti in lovilci prostih radikalov.

Glog je tudi nekakšna »biološka ščetka« za krvne žile, saj čisti vse vrste maščob (holesterol in trigliceride). Kot izjemno močan antioksidant preprečuje  oksidacijo slabega holesterola. Ker ima sposobnost širjenja krvnih žil, deluje na zniževanje krvnega tlaka in kar za 30% izboljša preskrbo srca in možganov s kisikom in hranilnimi snovmi.  Glog razgrajuje krvne strdke, pomirjevalno deluje na osrednji živčni sistem in je preverjeno dobro sredstvo za dober in krepčilen spanec. Uporablja  se pri boleznih srca (tahikardija, aritmija, srčna oslabelost), kot preventiva pri možganski in srčni kapi, čiščenju vseh maščob v krvi (holesterol in trigliceridi), razgrajuje kalcijeve ploščice v krvnih žilah,  uravnava tlak, uravnava delovanje srčne mišice, povečuje cirkulacijo skozi srce, možgane in noge, krepi kapilare in stene krvnih žil, pomaga pri drenaži limfe (za odpravljanje celulita in bolečin v sklepih), pri diabetesu tipa II,  boleznih jeter (zlasti pri odpravljanju žolčnih in ledvičnih kamnov),  gastritisu,  menopavzi, kot sredstvo proti utrujenosti, pomanjkanju energije, vrtoglavici, razbijanju srca, tesnobi, nervozi in šumenju v ušesih. Pri zdravljenju z glogom pride do vsesplošne živčne umiritve, zato je še zlasti priporočljiv takrat, ko pride zaradi telesne slabosti tudi do slabega psihičnega stanja in popuščanja volje in zaupanja.

Za pripravo čaja se lahko uporabljajo cvetovi,  listi in plodovi samostojno ali mešani v enakem razmerju. Čaj iz cvetov in listov se pripravi kot poparek. Za skodelico čaja zadošča ena mala žlička cvetov, listov ali mešanice. Čaj se pije po požirkih čez dan, največ 3 skodelice dnevno.

Čaj lahko pripravimo tudi iz zdrobljenih posušenih plodov, ki pa jih moram namakati od 7 do 8 ur. Za skodelico čaja zadošča ena mala žlička plodov gloga. Po namakanju jih na hitro prekuhamo, precedimo in pijemo sladkano z medom od 2 do 3 skodelice na dan.

Maria Ana Kolman, 11.10.2015

Гантели и штанги. Купить гантели и штанги
Детские спортивные костюмы